V srednjem veku so ljudje v Evropi gradili prostore kot razširitev destilarne, ki so bile posebej zasnovane za dehidracijo hrane s toploto notranjega ognja. Hrano so nanizali po sobi, dimili in sušili.

Zaradi pomanjkanja sončne svetlobe in suhih dni ni bilo mogoče sušiti hrane zunaj, te posebne hiše pa so rešile težavo za ljudi, ki živijo v hladnem in mokrem podnebju. Do sredine 19.

stoletja je bil razvit postopek za sušenje zelenjave pri 105 °F in stiskanje v kolače. Ta posušena zelenjava je bila dobrodošel vir prehrane za mornarje, ki so trpeli na dolgih potovanjih brez sveže hrane.

Med drugo svetovno vojno so vojaki med služenjem na bojišču uporabljali dehidrirano hrano kot lahke obroke. Danes jih poznamo kot "obroke, pripravljene za uživanje" (MRE).

Po vojni gospodinje niso hitele dodajati te kompaktne, a pogosto neokusne hrane v svoj vsakdanjik in dehidrirana hrana je padla v nemilost. Kot pripravljalec, ki je tudi vrtnar, želim svoje priprave za shrambo preseči s fižolom, rižem, pšenico in jajci v prahu.

Dehidracija moje vrtne nagrade zapolnjuje vrzel, ki jo pušča hrana, ki je ni mogoče konzervirati, in zamrzovalnik, dovzeten za izpade električne energije. Vir čiste vode in ogenj sta edina stvar, ki stojita med mojo družino in toplim obrokom, pripravljenim iz dehidriranih sestavin.

Ta knjiga ni samo za izkušene vrtnarje, vestne pripravljalce in strokovnjake za konzerviranje. Namenjen je vsem, ki imate radi svežo hrano in želite imeti vpogled v njeno shranjevanje.

Da bi se prilagodili današnjemu aktivnemu življenjskemu slogu, se mora dehidracija zlahka vključiti v vašo dnevno rutino, vzeti čim manj časa in zahtevati čim manj časa za pripravo. S kombiniranjem nakupa v razsutem stanju s serijskim konzerviranjem in učinkovitim dehidratorjem lahko sušite hrano za vsakodnevno uporabo.

. .